Ko sem bil majhen, je bila vsaka situacija, v kateri so me drugi gledali, preizkušnja. Vrtec, šola, prireditve – povsod sem čutil isti strah: da bom naredil napako, da se bodo smejali, da ne bom dovolj dober. Ta strah ni izginil z leti. Prilagodil se je. Postal bolj tih, a bolj vztrajen.
V šoli sem molčal, čeprav sem imel odgovore. Ne zato, ker jih nisem vedel – temveč ker sem se bal, da bom izgovoril napačno besedo, da bo intonacija čudna, da bodo pogledi, ki se obrne k meni, preveč boleči. Raje sem bil nevidne. Varnejše je bilo biti tiho kot tvegati.
Na fakulteti sem odkril, da niso vsi tako. Da nekateri govorijo pred skupino, kot da je to najnaravnejša stvar na svetu. Sprva sem mislil, da je to dar. Pozneje sem razumel, da je to veščina – in da se vsaka veščina da priučiti.
Začel sem se zavestno soočati s strahom. Ne tako, da sem ga ignoriral ali si govoril, da ni resničen – temveč tako, da sem mu gledal v oči in vseeno naredil korak naprej. En stavek na glas. Ena misel izrečena jasno. En nastop, četudi s tresočimi rokami. Napredek je bil počasen, a resničen. In vsak majhen uspeh je bil dokaz, da je sprememba mogoča.
Sčasoma sem začel opažati vzorce. Kaj dejansko povzroča blokade. Zakaj nekateri »zamrznejo« pred skupino, drugi pa pred eno osebo. Zakaj tempo govora pove več kot besede same. Zakaj tišina ni slabost, ampak orodje. Ta znanja sem začel sistematično razvijati – in deliti z drugimi.
Danes vem, da strah pred nastopanjem ni napaka v sistemu. Je del sistema. Pove nam, da nam je mar. Da se zavedamo prisotnosti drugih. Da hočemo biti slišani. In prav to je izhodišče za vse, kar delam z vami.
Nisem trener, ki bo pred vami razkazoval tehnike. Sem nekdo, ki je hodil po isti poti – in ve, kje so kamni, kje je mehko in kje je potrebno postati.
